Nekako moledujoče je pogledal v nebo, vzdihnil ter šel z rokama k obrazu , da bi si nanj pritisnil dlani in jih povlekel od čela proti bradi. A od groze je spet zavpil…
nadaljevanje:
Razlog vpitja je bil ta, da se je s krvavečim štrcljem skoraj dregnil v oko, preden je zagledal praznino, kjer so nekoč bile dlani.
Zbudil se je ves poten, na tistih mrzlih belih, brezmadežnih tleh. Ves paničen se je razgledoval okoli sebe, da se ni morebiti kaj spremenilo od takrat, ko je zaspal. Nič. Le to, da se je ulegel in ni več sedel. Pa tudi dlani in nogi sta bili na svojem mestu. Zaspal je bil obrnjen na bok, s pokrčenima nogama in rokama pod glavo, čutil je hlad tudi v rokah, ne več samo v nogah.
Tista luč je še naprej svetila, tu in tam malo utripnila, kot da bi nekdo naredil kratek stik, nato pa spet nepretrgoma žarela v svoji svetlobi. Zdaj je spet poskušal vstati, tokrat mu je uspelo. Čeprav je od bolečine v sklepih skoraj znova padel po tleh, se je nekako obdržal v stoječem položaju. Oprl se je na kolena za trenutek, zvrtelo se mu je.
Do roba osvetljenega kroga je potreboval dva koraka v vsako smer, stal je namreč v centru. Sploh se ni vprašal, kam naj gre in kaj se morebiti skriva za tistim »zastorom« črnine, stopil je proti tej zavesi iz ničesar kar naravnost, z levo roko naprej, tipajoč, desno roko je stisnil v pest.
Prsti so mu izginili v črnini, zaplavali so v bolj topel zrak, stopil je še bližje, segel v neznano do komolca, nato pa stisnil zobe in se cel vrgel naprej. Na drugi strani je obstal brez diha.
Stal je tam, na hodniku pred velikim oknom iz enega dela, oblečen v črno poslovno obleko, belo srajco in z usnjenimi čevlji na nogah. Skozi okno je v prostor padala svetloba popoldanskega sonca, tista, ki ji to ni uspelo, je kot voda tekla po zidu in padala na ulico. »Moj Bog, dobro da nisem oslepel,« si je mislil. Bil je v tretjem ali četrtem nadstropju.
Šele sedaj se je zavedel pisarniškega ambienta na desni strani in za njem. Dve pisarni sta se nahajali na koncu hodnika in za njegovim hrbtom. Slišal je ženski smeh, ki je prihajal izza masivnih vrat za njegovim hrbtom.
